soogledi

So0glednici v Moksu

2009-11-22T09:31:00.000-08:00

Surova energija - act 1

2009-09-06T11:56:00.000-07:00

Podpisani akterji pod skupnim imenom Surova energija javno pozivamo odgovorne, da javnosti pojasnijo, zakaj letos Razpisa za mednarodne projekte s strani Mestne občine Maribor ne bo. Alegorično je namreč, da ta informacija ni bila posredovana v času, ko je bil odprt javni poziv za sofinanciranje akcij in projektov na področju kulture, na katerega bi se izvajalci prijavili s svojimi mednarodnimi projekti. Ustvarjalci smo zaupali obljubam mestne uprave in Uradu za kulturo in mladino, da bo poziv za mednarodne projekte izpeljan po sprejetju rebalansa v letu 2009. Neuradno imamo informacijo, da razpisa ne bo, zaradi pomanjkanja sredstev. Ustvarjalci, združeni v kreativno iniciativo Surova energija, ki jo usmerjamo proti letu 2012 in času mariborskega kulturnega prestoljevanja Evropi, a ne le v to časovno osišče, ampak nam vizija sega še naprej, se s tovrstnim netransparentnim in nepremišljenim odločanjem in uravnavanjem mestne kulturne politike ne strinjamo.

Zavajanje je povzročilo nepopravljivo škodo institucijam in posameznikom, kot je to že v navadi, zlasti znotraj nevladnega sektorja. Mnogi izmed njih/nas se prav zaradi omenjenih obljub niso/nismo prijavili na projektni razpis, saj je bilo do sedaj v praksi, da so se projekti lahko sofinancirali zgolj iz enega naslova. Sprašujemo se, katera so merila za mednarodno delovanje, kako se s strani Mestne občine Maribor udejanja v javnosti kontinuirano poudarjena tendenca po vzpodbujanju k mednarodnemu povezovanju in uresničevanju projektov, če za tovrstne prakse ni razpoložljivih sredstev?

Predlagamo, da v kolikor Mestna občina Maribor sredstev za mednarodne projekte ne bo zagotovila, naj prevzame odgovornost in poveže zavode, društva, posameznike z gospodarskim sektorjem in tako na njih apelira, da podprejo mednarodne projekte, ki so zaradi pomanjkanja sredstev in naknadnega, neažurnega obveščanja javnosti, izviseli.Pristojne na Mestni občini Maribor pozivamo k odgovornemu ravnanju!

Kontakt: surovaenergija2012@gmail.com

Podpisi:
Petra Kapš, samostojna kuratorka in kritičarka, skupina So0gledi
Ana Pečar, videastka, skupina So0gledi
Mag. Mojca Planšak, skupina So0gledi, Evropski forum skupnostnih medijev
Jasmina Založnik, samostojna ustvarjalka na področju kulture, skupina So0gledi, festival NAGIB
Matevž Čelik
Pekarna magdalenske mreže
Iniciativa RadioIvan.org
Kolektiv Trak47
Skupina Nina Bulatovix
DokMa
Mag. Iztok Maroh, Odprti atelje za sodobno keramiko
Marko Brumen
GustafTeater
Plesna izba Maribor
Mojca Kasjak, samostojna ustvarjalka na področju kulture
Festival NAGIB
Vlasta Veselko, samostojna ustvarjalka na področju kulture
Petra Hazabent, neodvisna producentka
Marko Gutman – oblikovalec zvoka
Društvo za razvoj filmske kulture
Marko Ornik (Zavod uho; oko)
Srđan Trifunović (Društvo za vizualno komunikacijo Magdalena)Marjan Ornik – Festival Etnika
Nika Autor
IRZU, Inštitut za raziskovanje zvočnih umetnostiBorut Wenzel
Mitja Hlupič – Radio Marš
Miha Horvat (Ex-garaža)
Borut Osonkar
Vesna Rebernak, Zavod za kulturo prostora, Ptuj
Robert Veselko
Zofijini ljubimci – društvo za razvoj humanistike
Lucija Smodiš
Nataša Berk
Polonca Podgoršek
Bojan Jerković – Čiko
Zulk Maribor
Mira Muršič
Polona Červek
Mihael Rudl
Damir Mazrek (samostojni kul. delavec, organizator mednarodnega bobnarskega festivala)
Dr. Oto Luthar
Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost
Simon Černelč
Lili Mihajlović
Prof. Dr. Bojan Borstner
Društvo Asociacija, Ljubljana
Gregor Volčanjk
Miha Milič, arhitekt

1969

2009-07-01T00:55:00.000-07:00

oblikovanje: Fenshu

Velikan slovenskega umetniškega prostora, ki si je služil kruhek z delom v knjižnici, Dane Zajc, je v letu 1969 orisal umetnikov paradoksalni položaj.
Leto je 2009-to, skoraj 2010 bo, in zdi se, kot bi Dane o tem govoril včeraj.
Sodobno mesto umetnika slikovito prikaže spodnja korespondenca med umetnikom Francem Purgom in kustusom Mamuka Rainerjem Fuchsom ob razstavi vzhodnoevropske umetnosti Gender Check.

Dear Rainer Fuchs,

Gender Check is an exhibition that will show 250 artists from Eastern Europe in a Western institution. There is no question that many other people are involved in the production of such a huge project - from photographers, designers, drivers, caterers, installers, cleaners, curators, and the directors of the institution - and it is obvious that all these people will be paid.

Where, then, does the idea come from, that the artists should work for free? Why did the organisers decide to allocate the budget to include a fee for everyone except the artists? Why should artists work as volunteers? Perhaps it stems from a romantic, old-fashioned idea that artists - and in particular non-western artists - have to be poor, and grateful to have their work shown in a prestigious Western institution.

The organisers and curators of the biggest museum of modern and contemporary art in Austria and the whole of Central Europe have accepted the neoliberal capitalistic system that allows for the legal exploitation of others wherever possible. As is stated on the Mamuk website, "Art is profitable" - particularly when you get it for free.

For these reasons I have chosen to decline your invitation to participate in the Gender Check exhibition and to support a system that is based on exploitation.

Franc Purg

in Fuchsov(chef curator) odgovor:

Dear Purg Franc,

we would very much regret not to have you in the exhibition, because your work is crucial to the subject of the show. There are a lot of arguments from your side which I understand completely, nevertheless each exhibition is a kind of investment which in the end enables also the artist to profit from participations. That is one of the reasons why normally fees are not paid to artists in exhibitions, unless they are performing and their works have not that kind of visual presence which fine art otherwise has. But as I learned you would of course not accept our arguments. Nevertheless I don´t have the possibility to pay artist fees under the precondition of the number of artists we have in the show. I still hope for your understanding.

Hit poletja: ČoLni in tako imenovani pavi

2009-06-14T09:57:00.001-07:00

So0glednice so se v petek na koncertu v Pekarni prerodile v nesporne fenice Nina BulatoviX benda!

Avdio: ČoLni in pavi

Članek Petre Kapš v Večeru:
Datum: 19.6.2009 - Stran: KULTURA
Po petnajstih letih čas za pank!
Ob 15. obletnici zasedbe Pekarne
Ob 15. obletnici "zasedbe" so Pekarnarji in situ uprizorili javno manifestacijo. Umetnost je zanihala skoz več ovojnic mesta. Zagotovo se bo njen zven jačal naprej v času in široko po prostoru. Kritično in aktivno s pozivom k sestopu s (samo)slepilnih prevar večnih obljub o civilni družbi in ozaveščenem posamezniku ter izstopu iz kolektivne ravnodušne obnemoglosti. Angažirano in drzno. Provokacija kot edukacija, subverzivno zrcalo mestnim aparaturam in ljudem, ki jih (samo)upravljajo ter v ogledalu prepoznavajo svoje naličje.Ob "obeležitvi" poudarjam umetniško komponento dogodka, pretkanega s političnostjo izjav in kritičnimi vsebinskimi implikacijami. Do mestnih struktur upravljanja in odločanja, do drugih in do lastnih (preteklih) vizij in načinov delovanja. Realno stanje Pekarne kot ključnega generatorja socialne, kulturne, umetniške formacije in prostorske platforme je kljub njeni trdoživosti in odločenosti delovati za "javnost" obsojeno na vedno vnovično argumentacijo pomembnosti obstoja in razvoja. Kljub angažiranosti akterjev v samo obstojnejše prakse delovanja in pogoje produkcije je, vsaj s strani mestne kulturne politike, če Maribor kaj takšnega premore, kljub velikim naporom Pekarnarjev še vedno depriviligiran (ne)partner. Pekarna je v zadnjem času postala priročna za medijsko prikazovanje kulturne ozaveščenosti oblastnikov. Mestna politika se z njo kiti in diči, skozi medije obljublja, da se bo s premišljeno prenovo Pekarne in zagotovitvijo konstruktivnih produkcijskih pogojev pokazala kot vredna in demokratičnega posluha sposobna, kot to pač zahteva današnji čas. A ozadje odločanja in odločitve so še vedno daleč v zaledju, javnost ni seznanjena z dejstvom, ali je cesar nag ali ne. Pekarnarji, in ne samo oni, tudi vsi akterji, ki delujejo sedaj morebiti že predolgo na robu, vztrajajo v boju za ohranitev in nadgradnjo "kulturne in umetniške ponudbe". Vse to in še več se je zgostilo v strukturaciji in izvedbi petkovega dogajanja v Pekarni.Pevsko govorniška akcija Gregorja Kosija, razpeta med skupini Trak 47 in Nina Bulatovix, je bila še posebej prodorna in aktualna. Ob omenjenem v Traku 47 še izvrstna glasbena intervencija Andreja Hrvatina in video slikarstvo v živo Katje Hrvatin Jazbec. Osrednja prezenca je veljala Kosiju, njegova (avto)refleksivna, kritična ter mestoma (samo)ironična vsebina in gesta izrekanja je učinkovala toliko bolj ob vlogi, ki jo zavzema v sedanji konstelaciji Pekarne. Njegovo besedno združevanje intimnih osebnih fragmentov in korespondiranje s politično situacijo, stereotipi lokalnega okolja, (samo)ironizacijo vizionarjev in revolucionarjev, odločenih, da spremenijo svet, je ostro ter bistroumno šililo telo javnosti. Osebno je politično, skoz zareze v intimno in javno. Kako predreti balon inercije posledic urejevalcev vsakdana, njihove samopašnosti in prefinjenih blokad drugačnosti, odrte družbe, kritično mislečih?Hruparski nastop Nine Bulatovix je bil navzven kričav, navznoter pa oster nagovor kulturno političnega vsakdana in samoumevnosti sprejemanja zatečenega stanja. Glasnik Gregor Kosi je z vztrajnim ponavljanjem neposredno naslavljal tiste, ki modelirajo vsakdanjo stvarnost drugim. Jure Lavrin (bobni, vokal) in Marko Šimec (bas), preostala člana omenjene skupine, sta do skrajnost zgostila zvočnost koncerta. Glasba je skupaj z besedo še enkrat uprizorila potenciale umetnosti. Slovenska umetniška scena za svoja poimenovanja rada sega v državno, tudi kulturno politiko. Nina Bulatovix je, tako kot Janez Janša, aktualna in navdihujoča v lokalnem okolju, le da je morebiti Nina, za razliko od Janeza, za odtenek bolj poetična.Obletnica ni bila namenjena sproščanju zainteresirane množice in praznovanju, ki se lahko hitro potopi v samopozabo in zadovolji z ugotovitvijo, da "nekaj pa še vedno je". Bila je neposredna in direktna agitacija, naslovljena zbrani publiki, mestnim in državnim oblastem. Špranja, ki jo je do sedaj morebiti zapolnjevala pasivnost, strah pred tem, da se izgubi še tisto, kar je preostalo na razpolago, strah pred aktivnim izražanjem lastnih mnenj in uresničevanjem vizij, se je s petkovo manifestacijo razprla skozi umetnost. Ključno je, da dogodek ni papirnati zmaj. Kritična in politična umetnost se danes namreč bori z (nemočjo) besede. Kako namreč teorijo transponirati v prakso? Kako besede udejanjiti v realnem? Petkov dogodek je eden izmed načinov.Neposredna in direktna agitacija, naslovljena zbrani publiki, mestnim in državnim oblastem
--> -->
Petra Kapš

Šum svet(eg)a

2009-05-18T00:18:00.000-07:00

avtorica fotografije: Petra Kapš

So0gledi / HRUP0O8
-------------------

Video: Prispevek Tine Princ in Maje Malus / RTS

Šum svet(eg)a
Zvočni performans in-situ / Alojzijeva cerkev / Maribor / 12. maj 2009 / 20.30

Avtor: Andrej Hrvatin

Izvedba:
Andrej Hrvatin - kompozicija, fujara, elektro-akustična montaža in inštalacija; Gregor Kosi – laptop
-------- (alias audio sekcija Trak47 / http://www.trak47.org/)
Soudeleženo Stvarstvo … mestni promet, obiskovalci
Sodelovanje pri izvedbi: Petra Kapš

Lokacija: Alojzijeva cerkev, Glavni trg, Maribor
Termin: 12. maj 2009 ob 20.30

Produkcija: so0gledi
Tehnična podpora: Pekarna magdalenske mreže

Projekt je podprla Mestna občina Maribor in omogočila Nadškofija Maribor.

Prisrčno vabljena/vabljen. Vstop je prost!

---------------------

»Serafi so stali pred njim. Vsak je imel šest peruti: z dvema si je zakrival obraz, z dvema noge in z dvema letal. Drug drugemu so klicali: Svet, svet, svet je gospod nad vojskami! … In stresali so se podboji pri vratih od glasu vpijočih in hiša se je napolnila z dimom.« (Iz, 6: 2-4)

--------------------

“... I am going to treat the world as a macrocosmic musical composition ..." (Schafer, The Tuning of the World, 1977)

----------------

Izza slovenskih radijskih postaj, skozi katere smo 21.12. 2007 ob 16.30 prisluhnili sinhronemu prenosu minute hrupa, iz paviljona mariborskega mestnega parka, ki je 01. 07. 2008 med 12.00 in 17.00 z 80 dB motil blagoglasno zvokovje širšega lokusa, in Železarne Ravne, ko smo 20. 12. 2008 ob 20.00 občutili Koncert za železarsko nakovalo, binarne stroje, harmoniko, violino, zbor in pihalni orkester, to strašljivo lepoto glasbe v ognjenem pajčolanu ob kovanju razžarjene kovine, bomo 12. 05. 2009 ob 20.30 v tihotnem okolju Alojzijeve cerkve, umaknjeni za ogrado pastirja božjih ovčic, priče Šuma svet(eg)a.

---------------------

Sodobno-glasbeni, elektro-akustični nastop bosta izvedla Andrej Hrvatin in Gregor Kosi. Šum svet(eg)a se ukvarja s problematiko hrupa ter njegovim predrugačenjem in ozaveščenjem s pomočjo umetniških postopkov.

Šum svet(eg)a bo uresničen kot ambientalna zvočna inštalacija v živo s pomočjo večkanalnega zvočnega sistema, računalnika in pihala fujare. Izbor prizorišča posvečenega prostora Alojzijeve cerkve določa več okoliščin: lokacija cerkve je ob prometni cesti, posledično je hrup sočasno prisoten v notranjosti prostora, »šum stvarstva« se meša z liturgijo; akustika cerkve; »odtujitveni« efekt, kjer se v ambientu z močnim pečatom namembnosti uprizori umetniški dogodek, ki mu je tradicionalno tuj, pa čeprav ne nasproten, ali negirajoč, temveč zgolj – neobičajen.

--------------------

»Šum svet(eg)a«
avtor: Andrej Hrvatin

Zanima me razmerje motnje in svetega. Zares. Izkustveno. Ne-konceptualno.

V sodobnem urbanem okolju je s hrupom prežet ves eksterier, prav tako je zvočno (pre)obremenjena večina interjerjev; torej motnja, ki je izhodišče projekta »Hrup008« umetniško-produkcijske skupine »So0gledi«.

Preden se spustim v subjektivno označevanje hrupa in možnost ter smiselnost njegove umetniške preobrazbe ali aplikacije, se naj ustavim pri različnih možnostih definicije hrupa.

Hrup je nezaželen zvok

S to oznako lahko povemo vse in se opremo na socio-psihološke dejavnike in akcije, a »hudič« se skriva v detajlih.

Osnovni princip zvočne zaznave je selektivnost. Izluščenje, osredotočanje na bistven zvok v množici manj pomembnih zvokov. Razbrati govor med hrupom, zaznati neposredna zvočna sporočila okolja o nevarnosti, itd. Posledica osredotočanja je potlačenje »šuma«, nepomembne informacije, do mere neslišnosti. V informacijski teoriji pa je tudi »šum« del informacije in zato nezanemarljiv.

Enoznačno je predstaviti hrup kot preprosto motnjo v urbanem svetu, kjer je postal zvočna kulisa, potlačena mantra v ozadju še tako intimnega srečevanja in delovanja. Po ilustracijo ni treba dlje kot do pojava intenziviranja zvočne zaznave v nočnih urah. Takrat, ko se količina, sicer čez dan nezavedno sprejemajočega hrupa, bistveno zmanjša, postanejo neposredni izvori hrupa neprimerno bolj moteči; posamezni avtomobili, pijani sprehajalci, odhajajoči gostje raznih zabav in drugih večernih dogodkov, itd.
Šele soočenje s povečano percepcijo neposrednega hrupa pod temi pogoji (ali hiter premik iz zvočno neizoliranega v močno izoliran prostor) izpostavi obstoj množičnega hrupa prostranosti, okolja. »Šum sveta«.

To vseprisotno in pogosto nezavedno zvočno kuliso bom označil kot »množičen hrup prostranosti« (MHP). Ta najpomembnejši izmed »hrupov« smo ponotranjili, postal je del našega dojemanja okolja in vpliva na našo estetsko in duhovno percepcijo ter vrednotenje.

Amorfna množica subjektov (ki so sami del MHP), podvrženih hrupu, je stratificirana po svojih bioloških in izkustvenih danostih. Nekogaršnja motnja je estetski užitek drugega. Stopnje tolerance in vsakodnevne spontane estetske in duhovne analize (krajše: percepcija) so zelo različne že znotraj posameznih kultur, medkulturne razlike pa so še veliko večje. Še posebej med t. im. civiliziranim svetom in svetom »avtohtonov«, kolikor jih še dandanes obstaja in živi na tradicionalen način; iz »temnega« (pristranskega in evropocentričnega) obdobja antropologije v 19. in začetka 20.stoletja obstajajo poročila o soočanju »divjakov« z evropsko simfonično glasbo, ki so jo dojeli kot moteč hrup. Sicer pa je v evropski glasbeni tradiciji bilo že običajno občinstvo ljubiteljev glasbe podvrženo zmeraj novim definicijam hrupa, kot organiziranemu zvoku, če naj omenimo samo topove in zvonove v »Uverturi 1812« P. I. Čajkovskega ali mnogo kasneje Stockhausnov »Helikopter Streichquartett« (ki združi nepredstavljivo – intimnost in komornost godalnega kvarteta ter hrup pravih helikopterjev) ter skoraj celotnega, za konzervativno poslušalstvo (pre)zahtevnega, repertoarja »musique concrete« in večine avantgardne sodobne, atonalne, serialne, itd. klasične ali »resne« glasbe.

Prav tako je že »klasičen« evropski koncept temperirane uglasitve in polifonije tuj večini ne-evropske glasbe. Torej tudi percepcija le-te zahteva prilagoditev.

Prilagoditev je osnovna obramba pred hrupom, še posebej MHP, ki mu ni moč ubežati in je vseprisoten.

Z aktivno obrambo se lotevamo samo neposrednih eskalacij hrupa – omejevanje hitrosti prometa mimo bolnišnic in sorodnih »posvečenih« prostorov, protihrupne ograje ob hitrih cestah, zakonsko predpisana dovoljena jakost in čas povzročanja hrupa, zvočna izolacija prostorov proti vdoru ali uhajanju hrupa, zvočna zaščita pri delu (slušalke, zamaški za ušesa), itd.

Definicije in percepcija hrupa so prežete z naturalistično zmoto.

Sicer velja dejstvo, da so zvočne lastnosti še najglasnejšega »naravnega« hrupa (neposredno soočenje z orkanom, potresom, grmenjem) nekako prijetnejše, bolj »organske«, milejše od primerljivega neposrednega soočenja z recimo pnevmatskim kladivom, vzletom reaktivca, brusilko kovine, mešalcem betona, itd.

Analiza zvoka bi pokazala, da je največja novost sodobnega neposrednega hrupa visoka nasičenost visokofrekvenčnih, kovinskih zvokov, ki jih v »naravi« ni, oz. so te frekvence mnogo tišje. Prav tako je hitrost ponavljanja in neposrednost nizkih tonov med grmenjem, potresom, viharnim vetrom, cestnim prometom ali pri intenzivnih industrijskih zvokih precej različna. Poskušam ne zdrsniti v kakšne nepreverjene ezoterične razlage prilagojenosti določenih vibracij na človeško telo in lahko vseeno subjektivno ocenim, da so od človeka povzročene vibracije praviloma krajše, ponavljajoče, »napadalnejše«, medtem kot so nizka valovanja narave daljša, bolj variirana, »masirajoča«, pa čeprav do stopnje popolnega uničenja (neurje, grom, potres, vulkanski izbruh, plaz, …).

Ne gre pozabiti, da so hrupna dejanja »narave« od nekdaj prestrašila ljudi, z velikim neposrednim hrupom industrijske družbe pa smo postali vajeni živeti.
A vseeno ne gre podleči naturalistični zmoti in pripisovati vsemu hrupu »ne-naravnega« izvora negativne oz. kakršnekoli etične oznake. Biološki in psihološki vplivi so merljivi, a so, razen v ekstremnih primerih (oglušitev, pretiran stres, nespečnost,…), vrednostno nevtralni in so lahko podvrženi različnim interpretacijam. Vzroki oz. sam pojav MHP pa bi v najbolj raztegljivi in pretirani meri lahko bil tudi predmet metafizičnega filozofskega interesa.

Hrup in glasba, hrupna glasba

Naslednji korak od spontano porajajočega oz. vseprisotnega MHP in njegove percepcije je zvočna organizacija v odnosu do hrupa.
Pojavljajo se mnenja, da glasba izhaja iz tišine, jo prekinja in se vanjo vrača, kar v fizikalnem smislu in v današnjem okolju ne velja.
Tišina je ne-humana, v našem neposrednem okolju ne obstaja, razen v brezzračnem prostoru, kjer se zvok ne more razširjati. Naravni habitat tišine ni naravni habitat človeka. Že vstop v pretirano izoliran prostor »gluhe sobe« je neprijeten in tako kot hrup zahteva psihološko prilagoditev. Daljša izpostavljenost pretirani zvočni izolaciji nam povzroči neprijetne psihološke občutke, nervozo, podobno kot pretiran neposreden hrup.
Domnevna tišina je pravzaprav (ob glasbenem delu) odsev, odjek ali pred- in post- glasbeno neorganizirana zvočnost bolj ali manj glasnega MHP.

Navajeni smo MHP ali vsaj vseprisotnega zvoka narave, ki je pomirjujoč. V svojem omejenem poznavanju raziskav na tem področju ne morem zapisati nikakršnih veljavnih zaključkov zakaj je temu tako, lahko pa izpostavim fenomen percepcije MHP in njegovih vplivov na spremembo naše estetske in duhovne zaznave zvoka.

Muzikologi in antropologi razvijajo različne teorije evolucije glasbe. Znano je, da je od najstarejših začetkov služila ritualnim, svetim namenom.
Prav tako je trenutno veljavno spoznanje, da se je v najstarejših kulturah najprej razvil ritem, sledila je melodija, harmonija pa pride mnogo kasneje.
Najprej ritmično (časovno) organiziranje hrupa v vzorce, ki jih lahko prepoznamo kot informacijo, sledi melodija kot spreminjanje višine / frekvence, kar vpliva na različne emocije, harmonija pa je kompleksna soodvisnost različnih afektov, združevanje emocij v večjo entiteto, praktično tvorjenje realnosti, sveta. (osebni subjektivni poudarki)

Melodija poudarja efekt »pričakovanja« in kreativnega koncepta ponujanja rešitev ali presenečenj, kar tvori glasbeno govorico. Post-renesančni pojav harmonije je te manipulacije še razširil, hkrati pa zakoličil pravila in psihološke težnje po »razrešitvi« in smiselnih ter blagozvočnih zaporedjih in razmerjih med posameznimi akordi in intervali ali paralelnimi melodičnimi linijami ter vodenjem melodije.
Sodobnost se teh pravil deloma osvobaja.

Polifonija ni nujno podvržena evropskemu konceptu harmonije, lahko je višja organizacija različnih ritmov ter melodij v kompleksno strukturo – afriška poliritmija, gamelan orkestri v Indoneziji, kompleksna tradicionalna orkestralna glasba Tajske, Vietnama, ljudsko polifono petje Sardinije, raznih področij Mediterana, Balkana, itd.

Svete melodije so bile večinoma monofone in polifonija je bila kot neustrezna celo prepovedana v zgodnji krščanski liturgiji. Tako bizantinska / pravoslavna, kot židovska liturgična glasba je bila monofona, monotona in hipnotična. Do danes je ohranjen hipnotičen govor katoliških maševalcev. Podobne lastnosti ima tudi inkantacija budističnih manter ali preproste pomirjajoče pesmi amazonskih domorodcev »icaros«, ki spremljajo rituale s psihoaktivnim napitkom ayahuasco. Omenjene tradicije nimajo nikakršnih povezav in tudi moj namen ni površno primerjalno posploševanje, temveč zgolj prikaz, da so sorodne glasbene prvine zaželjene in prisotne pri evociranju svetega, predanega vzdušja v različnih kulturah.

V sodobni glasbi se pojavljajo pogoste težnje po hipnotičnosti; najbolj so izražene v »drone music«, katere elemetni so prisotni v t. im. post-rocku, eksperimentalni ambientalni glasbi, tako popularne kot »akademske« ali resne smeri: Mogwai, Tim Hecker, Phil Niblock, Godspeed You! Black Emperor, Sun O)))), The Theatre of Eternal Music (John Cale, La Monte Young, Angus MacLise), Coil, itd.

Potreba po hipnotični repetitivnosti eskalira v pojavu minimalistične glasbe in avtorjev kot so Philip Glass, Steve Reich, Terry Riley, La Monte Young, John Adams, Arvo Pärt, Brian Eno, itd.

Hrup pa je »najkonkretneje« zaobjela »musique concrete« z zgodnjimi predstavniki kot so Pierre Schaeffer, Karlheinz Stockhausen in drugimi vidnejšimi predstavniki kot so Iannis Xennakis, Edgar Varese, Luigi Nono, Pierre Boulez, itd.

Razvoj estetike »hrupa« je pripeljal do sodobnih »noise festivalov«, John Oswaldove ideje »plunderphonics« – uporabe nasekanih obstoječih zvočnih virov – zvočno kolažiranje, kasneje »samplanje«; pojava subkulture »circuit bending«, kar se je v sodobni klasični glasbi že predtem pojavilo v obliki »prepariranih« glasbil ter sodobnih elektronskih umetnikov kot so Fennesz, Aphex Twin, Scanner, Boards of Canada, itd., ki uporabljajo prvine »musique concrete« in »motnje« kot estetske kategorije.

Premik od »naravnega«, »blagozvočnega« do »hrupnega« in »brutalnega« se je zgodil v obdobju dobrih sedemdeset let, s pospešenim tempom zadnjih štirih desetletij (recimo od 60' dalje).

Vmes nisem omenil niti pojava elektrifikacije in amplifikacije glasbil ter pojavov, kot so rock'n'roll in kasneje punk in metal. Ali vse glasnejšega finaliziranja »masterjev« zvočnih zapisov, kar omogoča predvsem digitalizacija zapisa, ki nima fizičnih omejitev analognih nosilcev zvoka.

Dokazovati, da je konstantna izpostavljenost hrupu in predvsem MHP, vzrok za ta premik estetske zaznave je nehvaležno delo raziskovalcev tega področja, a za subjektivni »umetniški« pogled na situacijo je hitra generalizacija in takšna ocena vzrokov možna takoj. Zmota je pravica »umetniške svobode«.

Akcija v okviru Soogledov in osebna fascinacija nad MHP

MHP sem prvič dojel kot spontano »umetniško« prvino oz. kot organizirano percepcijo dane ne-organiziranosti na Frankfurtskem letališču.
V zamaknjenosti čakajočega popotnika sem zaznal razsežnost letaliških hal, stotine metrov ali celo kilometrov oddaljene zvoke ljudi v velikanskih povezanih halah. Vmes so prečili slišno polje bližnji zvoki različnih potnikov, ki so govorili množico raznoterih jezikov, bogastvo različnih barv glasov, melodij jezikov, ritmov hoje, zvokov različne obutve, ropotanje vozičkov in prtljage, komaj slišni zvoki letal in tovornih vozil v zunanjosti, hipnotične napovedi po zvočnikih in zvoki elektronske signalizacije ter različnih naprav v enormni akustiki. Moja sproščena blažena pozornost je zajemala vse hkrati in ustvarjala glasbo. Bil je čisti trenutek inspiracije, ki se mi je močno vtisnil v spomin, kot primer »spontane« glasbe, oz. primer kako akt aktivnega poslušanja in selekcije oz. hitre, razpršene pozornosti na različne zvoke, ustvarja glasbo. »Musiqe vraiment concrete«
Seveda retrospektivno takoj pomislim na Brian Enovo »Music for Airports«, katere poznavanje pa nikakor ni vplivalo na takratno subjektivno izkušnjo.

Še starejšo izkušnjo neposredne derivacije glasbe iz okolja sem doživel na intenzivni negi v bolnišnici, priklopljen na merilne aparature, ki oddajajo tihe elektronske impulze, šume in piske. Pod vplivom anestetika morfina sem v pol-zavestnem stanju slišal celotne minimalistične kompozicije izredne lepote (a občasno tudi utrujajoče), ki so bile sestavljene iz teh zvokov. Zaradi ne povsem zavestnega stanja tej izkušnji ne pripisujem tolikšnega pomena kot letališki seansi.

Kasneje sem lahko pozornost zavestno preusmeril na mnoštvo zvokov okolja in iz neorganiziranih zvokov namerno generiral lasten umetniški užitek. Posebno zvočno veselje lahko nudijo velike katedrale, shopping centri, zvoki množice na velikih trgih in vdirajoča okolica. Minimalistična glasba MHP.

V sodobni glasbi ima »motnja« pogosto osrednjo funkcijo. Določene prvine so dosegle celo »mainstream« - npr. stereotipno dodajanje šuma in pokanja gramofonske plošče, kar so najprej s pridom uporabljali »trip hoperji«, ki so dejansko »samplali« ritme iz starih vinilk, kasneje pa je to postalo trend in so dodajali ta zvok umetno, da bi ponazorili »organskost« ali odtujenost zvoka.
Za razliko od analognih šumov in motenj, ter kolažiranja akustičnih zvokov je estetika digitalne motnje potrebovala dalj časa in se je uveljavila šele s pojavom t. im. laptop glasbenikov, ki lahko s softwareom posegajo globoko v glasbeni material, a se težko izognejo stranskim pojavom digitalnih motenj, ki so jih posledično transformirali v glasbo. Pojavi se t. im. »glitch music«.
Povezujejo številne različne oblike sinteze (aditivna sinteza, granularna s., FM s., analog modelling, physical modelling, re-sinteza,…), ukvarjajo se s čistimi frekvencami, kolažiranjem, redukcijo bitov in drugimi artefakti digitalnega popačenja, uporabljajo razne modulacije in transformacije audia, ljubijo feed-back zanke in načela naključnosti ter interaktivnosti različnih medijev.

Od motnje smo zašli v sodobne načine glasbenega izražanja. A naj se vrnem – zame osebno je kulminacija motnje v sodobni klasični glasbi izražena v delu »Avis de Tempete« komponista Georgesa Aperghisa. V samem izhodišču je želel ustvariti delo, ki je »Vihar« in ki nosi v sebi motnjo. Torej temelji na hrupu in na prehajanju iz organiziranosti v kaos. S pomočjo tehnologije (laptopi in programi z granularno sintezo, ki secirajo v živo zajet audio, samplerji z zvoki digitalnih motenj, itd.) vnašajo motnjo v visoko organizirano akustično kompozicijo.

To delo ni samo neko konceptualno igračkanje in ne potrebuje pojasnjevanja, temveč funkcionira natančno po smernicah, ki so si jih zadali. Preprosto vzbuja občutek kaosa, viharnosti, s premori miru, digitalne motnje se mešajo z zvoki akustičnih glasbil in vokalov, itd.

Sveto, Bog

Mnoštvo definicij omogoča njihovo zamolčanje. Upoštevam objektivno neizrekljivost in se izgovarjam na zdravorazumsko samoumevnost pojma, kar ima nično vrednost in je s to lastnostjo ponovno bližje neki definiciji, kot karkoli, kar bi lahko izrekel.

Akcija. Konkretno

Kot kompozicijsko gradivo bi želel uporabiti MHP (množičen hrup prostranstva), ki je prisoten sam po sebi v interjerju cerkve in njenem eksterjerju (če je to Alojzijeva cerkev – s svojo lokacijo ob prometni cesti v središču mesta, nemir in šumi občinstva in same tehnike v notranjosti cerkve) ter amplificirane posnetke MHP iz drugih točk prostora – trgi, shopping centri, letališke hale, »found-footage« oz. »found-audio«, itd.

Ta plast naj bo poimenovana: orkester

Kot drugo plast zvočnega materiala bi želel uporabiti obstoječe posnetke neposrednega hrupa, ki smo jih uporabili v prvi akciji »Soogledov« na radijskih postajah. Ta plast so: solisti

Kot tretjo plast bi želel uporabiti v živo aktivno generirane zvoke laptopa in slovaškega pihala fujara.

Ta plast naj bo: liturgična inkantacija

Struktura, tehnični plan:

Prvi dve plasti bi bili v naprej pripravljeni skeletni kompoziciji, ki bi jih vpletel v prostor iz različnih lokacij (zvočna inštalacija s pomočjo večkanalnega sistema predvajanja).

Tretja plast bi posegala v prostor preko glavnega ozvočenja, ki po glasnosti ne bi smelo presegati fortissimo delov kakšnega orgelskega koncerta (iz pietete do gostitelja – cerkvenega prostora) Kar pa je hkrati dovolj za »preplavljajoč« moment hrupa, ki je predviden v glasbeni ideji.

Koncert. V temi ali pol-temi. Izvajalec ni pomemben.

Logika (pretenciozno: raison d'etre) izvedbe je v opozarjanju na neozaveščeno prisotnost MHP in možnost njegove percepcije kot umetniško navdihujočega »zvoka stvarstva«. Razširjen namen je tudi preoblikovanje neposredno motečih zvokov v organizirano strukturo, kjer je poslušalcem prepuščeno ali bodo tako predstavljen zvok dojemali kot moteč hrup ali kot povzdigujočo umetnost.
Nenazadnje pa je moj namen poskus formiranja liturgične glasbene atmosfere iz najbolj banalnega vsakodnevnega zvočnega okolja in hrupa. Preizkus ali je pogled k Bogu možen samo s petjem psalmov, zvokom orgel in pevskih zborov ali lahko morda ponižno usmeri pogled k presežnemu tudi avantgardna zvočna avantura, ki historično in kulturno izvira iz intelektualističnega in ne-religioznega ozadja.

Koncert za železarsko nakovalo, binarne stroje, harmoniko, violino, zbor in pihalni orkester / 05

2009-01-12T10:32:00.000-08:00

video

Koncert je bil fantastičen, delovodja železarne neprekosljiv vizualni umetnik!

Mogoče je bil najlepši sam proces dela s tako čudovitimi ljudmi polnimi entuziazma. Hvala vsem ustvarjalcem, tonskemu tehniku in Marku Ažmanu, koordinatorju v Železarni!

Najlepše se zahvaljujem tudi Lucijinim staršem in Juretu za angažiranost ter dobre sendviče ter čudovitima mecenoma Varji in Marku Stergar, ki sta nam dala svoj božanski sok.

Zahvala pa seveda tudi odzivni publiki, Rok Erjavec je svojo repliko samoiniciativno objavil tukaj, kar je prava čast!

avtor fotografij: Saša Huzjak

Koncert za železarsko nakovalo, binarne stroje, harmoniko, violino, zbor in pihalni orkester / 04

2008-12-15T09:11:00.000-08:00

ZVOČNI PERFORMANS IN SITU / ŽELEZARNA RAVNE / SOBOTA, 20. 12. 08
Koncert za železarsko nakovalo, binarne stroje, harmoniko, violino, zbor in pihalni orkester

Mogočni stroji – človeški konstrukti in orodja – v kovačnici jekla spreminjajo obliko velikanskih železnih klad. Vidno je, da je človekova moč sposobna izjemnih transformacij. Zvočni performance sledi enakemu mehanizmu: izbira iz oceana glasov in šumov našega stvarnega vsakdana in v aktu ultimativne zvočne transformacije ustvari glasbo. Performans prevprašuje človeško voljo spreminjanja. Dualizem v paru preoblikovati/prilagoditi (trasform/conform) se šibi pod pritiskom nad formo.
V železarni se pod taktirko utilitarnosti krogotočno udejanja jeklena predstava, ki jo delavci v treh smenah vzdržujejo v trajnosti, kot pradavni ogenj. Izjemna zvočno vizualna slika je stranski produkt spreminjanja kovin, zvok nakovala je dojet kot nadloga. V tem nenavadnem tovarniškem kontekstu se glasba podreja okoliščinam in poskuša nenadzorovanega ritmično melodičnega člana glasbene skupine (železarsko nakovalo) vtkati v estetsko organiziran organizem, nato pa ga skuša zanikati, preglasiti in preseči.

Glasbeniki: Fenshu (elektronska glasba), Špela Belak (violina), Dani Marinič (harmonika), pevski zbor Samson ter člani Pihalnega orkestra železarjev Ravne

Zasnova, koncept: So0gledi, Lucija Smodiš
Glasbene smernice: Fenshu

Tehnična podpora: Miha Laba

Produkcija:
Skupina So0gledi
Metal Ravne http://fuzinar-ask.com/index.php

Projekt je podprla Mestna občina Maribor.

+ zemljevid
++ vstop je prost, vendar prosimo, če lahko potrdite svojo prisotnost tukaj soogledi@gmail.com ali tukaj 041364686, ker smo omejili število sedežev v železarni, da bi lahko delo potekalo nemoteno

Koncert za železarsko nakovalo, binarne stroje, harmoniko, violino, zbor in pihalni orkester / 03

2008-12-13T05:27:00.001-08:00

REKLAMA

Na dogodku v Železarni Ravne bo v veliki meri svoje znanje in ozvočenje doniral tonski tehnik Miha Laba (Staneta Rozmana 4, Ljutomer), študent Fakultete za elektrotehniko računalništvo in informatiko, ki se ukvarja z ozvočenjem prireditev in lokalov, dobavlja in montira razna ozvočenja v lokale, diskoteke in tudi servisiram tako opremo.

Koncert za železarsko nakovalo, binarne stroje, harmoniko, violino, zbor in pihalni orkester / 02

2008-12-13T05:09:00.000-08:00

Delovni proces (pripravil Fenshu):

Koncert za železarsko nakovalo, binarne stroje, harmoniko, violino, zbor in pihalni orkester / 01

2008-12-13T04:55:00.000-08:00

Skupina So0gledi s sodelavci (Lucija Smodiš, Fenshu) pripravlja zvočni dogodek v Železarni Ravne, ob slikoviti scenografiji procesa kovanja jekla.

Na prvem skupnem srečanju so nas tam tako lepo gostili:

Radijske frekvence_javni prostor?

2008-09-30T14:45:00.000-07:00

Mojca Planšak bo v sredo, 1. oktobra gostja na radijski frekvenci Radia Cone.
+ http://radiocona.wordpress.com/2008/09/26/sreda-1okt/

So0gledi_Ars Electronica

2008-09-03T04:14:00.000-07:00

Več na: http://www.fro.at/gallery.php?id=1759

Skupina So0gledi je predstavila svoje delovanje na festivalu Ars Electronica v Linzu, v sklopu konference Radia FRO v soboto, 6/9/08.

80 dB

2008-06-30T10:12:00.000-07:00

Mlado ustvarjalko Lucijo Smodiš sta delovanje So0gledov in hrup, predmet eksperimenta, izzvala in napeljala k snovanju/dejanju umetniškega dogodka, ki so bo zgodil jutri 1. julija, med 12 in 17 uro, v paviljonu Mariborskega mestnega parka.
Soustvarjalca projekta sta Andrej Hrvatin in Jure Lavrin.

koncept projekta:

80 dB

Kmalu po rojstvu spoznamo, da nam sluh omogoča komunikacijo, opozarja nas na nevarnosti in je hkrati potreben za sprejemanje glasbe. Sčasoma ugotovimo, da se vpliv različnih zvočnih tresljajev na naše počutje razlikuje. Predajamo se glasbi, pred hrupom hočemo ubežati.

Naša civilizacija se hitro širi. Na to kažejo smeti. Tiste, ki jih zbiramo na deponijah kot tudi tiste, ki jih z očmi ne vidimo. Jih pa slišimo.
Urbano, pa tudi subruralno okolje vse bolj postaja prežeto z nenehno hrupno simfonijo. Od cestnih omrežij, gradbišč do industrijskih obratov, od zvočno vsiljivih radijskih postaj do zvočno pomirljivih napevov, ki nas v mirno nakupovalno izkušnjo zazibajo v trgovskih središčih. Hrup postopoma in stalno narašča v svoji veličini in raznolikosti.

Hrup nam onemogoča razmišljanje in koncentracijo, moti naš spanec, povzroča stres, ob dolgotrajni izpostavljenosti hrupu pa lahko pride do poškodb sluha. Pred hrupom nas varuje zakonodaja [med drugim Uredba o hrupu v naravnem in življenjskem okolju], ki določa štiri stopnje varstva pred hrupom:
I. stopnja: območje, ki potrebuje povečano varstvo pred hrupom (okolica bolnišnic, zdravilišč, območja naravnih rezervatov)
II. stopnja: območje, kjer ni dopusten noben poseg v okolje, ki je moteč zaradi povzročanja hrupa (okolica vzgojno-varstvenih in izobraževalnih objektov, čista stanovanjska območja, rekreacijske površine, krajinski in regijski parki)
III. stopnja: območje, kjer je dopusten poseg v okolje, ki je manj moteč zaradi povzročanja hrupa (mešana poslovno-stanovanjska območja, javna središča, območja kmetijske dejavnosti)
IV. stopnja: območje, kjer je dopusten poseg v okolje, ki je lahko bolj moteč zaradi povzročanja hrupa (območja, namenjena industrijski, obrtni, transportni in skladiščni dejavnosti)

Kot pravi Mihael Žiger, univ.dipl.fizik, ki se na Zavodu za zdravstveno varstvo Maribor ukvarja s problematiko hrupa; »Smo leta 2006 v Sloveniji zakonodajo o hrupu degradirali. Odkar smo prevzeli Evropski pravni red, so stvari veliko bolj nedorečene. Interes v ozadju je ta, da so proizvajalci hrupa ekonomsko močni in imajo vpliv na vlado.«
Mariborski mestni park je zdrsnil iz druge v tretjo stopnjo varstva pred hrupom. Ker je naša zvočna inštalacija del prijavljene prireditve, v dnevnem času [od 6h do 18h] lahko seže do 80dB – v primeru, da bi bil park še vedno v drugi stopnji, ne bi smeli preseči 65dB.

Inštalacija je sestavljena iz posnetkov hrupa različnih izvirnikov, ki nas obdajajo. Hrup smo prenesli v park, s tem pa ga postavljamo izven njegovega običajnega konteksta povzročitelj-hrup. Park - kot urbana oaza miru - na takšen način omogoča, da na hrup pogledamo iz drugačne perspektive, saj ga tu ne pričakujemo. Hrup je tu »neopravičen«, zaradi tega lažje opazujemo svojo reakcijo na neprijetne zvočne dražljaje, ki nas vsakodnevno spremljajo, a jih sprejemamo kot samoumeven del realnosti.

Inštalacija je umeščena znotraj paviljona; izhajamo iz tradicije prostora, namenjenega izvajanju glasbe, skozi reprodukcijo hrupa pa poskušamo spremeniti ta prostor v kraj, kjer zvočni dražljaji izzovejo miselne.

Pogovor_So0gledi: za radioCona / Irena Pivka

2008-06-16T04:00:00.000-07:00

Avdio: posnetek pogovora, ki bo predvajan na Radiu Cona

V studiu (14. junij 2008 med 14. in 15. uro):

Oris pogovora o knjigi Hrup na mednarodnem književnem festivalu Spogledi v Mariboru

2008-06-13T10:00:00.000-07:00

Audio: posnetek pogovora in zvočne intervencije
Video: zvočna intervencija

Kratek oris pogovora:

Mojca Planšak v uvodu izpostavi temeljno tezo Jacques Attalija: »Če je hrup vedno nasilje, je glasba vedno lastnina. Ko poslušamo glasbo, lahko anticipiramo prihodnost družbe.«

Tomaž Svete: »Zmeraj smo v dialektičnem razmerju med glasbo in hrupom. Hrup je lahko inštrument oblasti in tudi orodje upora. Nasprotni pol je harmonija, po kateri vsi hrepenimo, ki pa tudi sama po sebi ne more obstajati in spet se znajdemo v dialektičnem razmerju.«
»Če želimo v neki trgovini doseči določen ekonomski učinek, vemo natančno kakšno glasbo bomo spustili po zvočnikih. Sam sem v poziciji umetnika, intelektualca, sem neodvisen in želim povedati resnico, a prav tako naletim na past: svojo glasbo lahko vključujem v avantgardne festivale, glasbene radijske hiše, ki rojevajo muhe enodnevnice. Izjemno težko je govoriti o glasbi, ki bi bila sama po sebi avtonomna.«
»Kot pedagog in tudi kot človek imam ideal in moj ideal je sooblikovanje univerzuma. Zgodi se, da se rezultat, ki si ga v začetku imel, rodi povsem drugje in se tam pojavi transformiran, povsem deformiran, pa vendar, kot rečeno, pa vendar se vrti (in vendar se splača).«

Ana Pečar: »Proti temi hrupa ali glasbe [delujoče v skupini So0gledi] nismo zavzele pozicije, prijele smo jo za roko in zdaj z njo plešemo. Želimo jo osvetliti iz vseh zornih kotov in ugotoviti ali obstaja zunaj nas ali znotraj nas.«
»Velikokrat sem razmišljala o hrupu izven konteksta glasbe, kaj pove hrup, ki se množi, o današnji družbi, ali pojavnost strojev aplicira na avstroogrsko miselnost čistoče, urejenosti za vsako ceno, ali na krik v sociološkem smislu, svatovski krik.«

Mihael Žiger: »Hrup je vsak zvok, ki je moteč, oziroma zdravju škodljiv. Narava praktično ne povzroča hrupa (morda edino grmenje), ker je navadno prijazna ušesom, izrazit tehnični in ekonomski napredek pa povzroči hrup, ki mu več nismo prilagojeni.«
»Z letom 2006 smo v Sloveniji zakonodajo o hrupu degradirali. Odkar smo prevzeli Evropski pravni red, so stvari veliko bolj nedorečene. Interes v ozadju je ta, da so proizvajalci hrupa ekonomsko močni in imajo vpliv na vlado.«
»Svojo vlogo vidim v tem, da kolikor se da rešujem probleme motečega hrupa.«
»Med 80 in 83 decibeli je blazna razlika. Decibel je logaritmična enota: Če imamo na eni strani vir, ki proizvaja 80 decibelov in na drugi strani enak vir, ki prav tako proizvaja 80 decibelov, skupaj ne proizvajata 160 decibelov, temveč 83.«
»Človeško uho sliši višje frekvence veliko boljše kot nizke frekvence. Merilna naprava je temu prilagojena. V merilniku je filter, ki nizke tone močno zniža.«

Irena Tomažin: »Hrup je nekaj motečega za nek dani kontekst, pravi Attali. S hrupom izvedeš kreativen postopek in se spremeni v glasbo. Zvok lahko ubija. Kar pomeni, da lahko tudi zdravi. Bila sem na zvočnem dogodku, ki je sprva grozil, na koncu sem se počutila, kot bi me nekdo dobro zmasiral. Nisem dobila aritmije ali prebavnih motenj.«
»Danes nam višek zvočnega onesnaževanja ogroža naš socialni prostor: gremo v nek lokal in se tam ne moremo normalno pogovarjati ampak lajamo drug na drugega. Polnimo se s hrupom, da se pravzaprav utišamo.«

Boštjan Narat: Izpostavi Attalijevo trditev, da je hrup v resnici afirmacija življenja. »Tišina ne v naravi ne v kulturi ne obstaja.«
»Če se preusmerimo k politično ekonomskim vidikom, kontrolirati nasilje je ena osnovnih funkcij države (družbe). Nasilje je dveh vrst, eno je nasilje, ki vsiljuje red, to je nasilje države, drugo je nasilje svobode, ki z nasiljem zahteva samorealizacijo.«
»Sodobna glasbena produkcija je, ne glede na to, kako jo morda doživljamo kot nasilno, v resnici izredno konformistična. S tem ko nam omogoča, da živimo to psevdonormalno življenje, onemogoča, da bi se mu zares uprli.«

Snježana Štabi: »Iz svoje preteklosti sem radijec. Razmišljam o čutilih, razliki med ušesom in očesom: človek ima možnost pred neprijetnim prizorom umakniti pogled, zapreti veke, na ušesih nimamo nobenih poklopk in ga ne moremo izključiti. V svoji radijski praksi sem se ukvarjala s tem, kako plasirati zvok, da bo na drugi strani dekodiran ne kot zvok, ampak kot slika. Radio je medij, ki iz zvokov producira sliko in to se mi zdi njegova ultimativna prednost pred ostalimi mediji.«

Jacques Attali: Hrup

2008-06-05T09:32:00.000-07:00

Vljudno vabljeni na pogovor o knjigi Hrup na mednarodnem književnem festivalu Spogledi / Flyrting 2008 v Mariboru

Jacques Attali: Hrup

Torek 10. junij ob 18. uri
Literina knjigarna
Miklošičeva ulica 4, Maribor
Pogovor organizirata Maska in So0gledi v sodelovanju s Knjigarno Litera in MKC Maribor.

Gosti:
Boštjan Narat, vodja glasbene skupine Katalena, profesor filozofije
Ana Pečar, videoumetnica, predstavnica skupine So0gledi
Tomaž Svete, skladatelj, redni profesor za kompozicijske predmete in prodekan za študijske zadeve na Pedagoški fakulteti UM
Irena Tomažin, avtorica eksperimentalnih predstav, plesalka, pevka
Mihael Žiger, univ.dipl.fiz., Zavod za zdravstveno varstvo Maribor - Inštitut za varstvo okolja.
Pogovor bo vodil Gregor Kosi, Trak 47.
Zvočna intervencija: Amore Mio

.

Jacques Attalie (1943) je francoski akademik, ekonomist in publicist. Je avtor okoli 40 knjižnjih del, od esejistike (glasba, matematična ekonomija), biografij, romanov, dram ter otroških knjig. Med letoma 1981 in 1991 je bil posebni svetovalec francoskega predsednika Francoisa Mitteranda in je med drugim ustanovitelj ter prvi predsednik Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD) ter pobudnik evropskega programa novih tehnologij Eurêka (kjer je med drugim nastal MP3 format). Trenutno je predsednik uprave mednarodne svetovalne družbe na področju novih tehnologij A&A ter predsednik mednarodne neprofitne organizacije PlaNet Finance, ki nudi pomoč mikrofinančnim institucijam po vsem svetu

Alenka Pirman: Intervju_So0gledi

2008-05-29T22:36:00.000-07:00

So0gledi: »Hočemo organizirati hrup.«

V slovenskem prostoru je na področju družboslovja, humanistike in umetnosti v zadnjem času vzniknilo kar nekaj samoorganiziranih skupin (mdr. Reartikulacija z istoimenskim časopisom in Cirkulacija s produkcijskim in predstavitvenim prostorom v ljubljanski Tovarni Rog). Lani se jim je pridružila sestava So0gledi, njen prvi projekt pa je bil HRUP_012, "sinhronizirana zvočna intervencija" skozi pet radijskih postaj po Sloveniji. V So0gledih delujejo Jasmina Založnik, Petra Kapš, Ana Pečar in Mojca Planšak. (Na začetku je z njimi sodeloval tudi Gregor Kosi, ki pa mu je kasneje zmanjkalo časa.)

Je bila najprej kura ali jajce? Ste se najprej povezali in razmišljali o prvem skupnem projektu ali pa se je raziskovanje hrupa (oz. javnega prostora) že začelo odvijati
in ste mu šele naknadno nadeli okvir?
Petra Kapš: Smo posamezniki, vsak dejaven na svojih področjih in okoljih. Presečna točka, ki je sprožila skupno motivacijo, je bilo hotenje po sodelovanju in iskanje možnosti za konstruktivno druženje, osnovano na naših zanimanjih in delovnih usmeritvah. Želimo iznajti inspirativen način ter prostor delovanja v okolju, v katerem se vsak izmed nas v določenem trenutku nahaja. Lokalno okolje s tega stališča razumem kot kraj, kjer se nahajajo naša fizična ter mreža virtualnih teles. Hrup je realna izkušnja in metafora doživljanja okolja, v katerem smo povečini prisiljeni delovati in živeti. Sodelujoči v sestavu So0gledi smo občutljiva bitja, ki se povsod in vedno soočamo s hrupom. Nas osebno intrigira in, preprosto rečeno, sili v akcijo – intelektualno, umetniško in produkcijsko.
Mojca Planšak: Naša snidenja in srečanja so imele skupne poti še preden smo se povezali. Gre za preprosto dejstvo, da kot posamezniki sorodno razmišljamo pri čemer vsak izmed nas deluje na svojem interesnem področju. Drug za drugega smo vedeli že veliko prej, saj smo se srečevali na raznih kulturnih in drugih prireditvah in skozi naše delovanje, pri čemer smo dokaj hitro ugotovili, da nas kljub temu, da vsak izmed nas pokriva svojo interesno sfero, določene točke združujejo in povezujejo. In smo si dejali: »Hej, povežimo se in naredimo nekaj v tej smeri!« Ta je v našem primeru ne samo umetniško, politično, humanistično ..., zasnovana, temveč se ukvarja tudi z ozaveščanjem o okolju, na primer o hrupu, na katerega želimo opozarjati, ne kot na nekaj, kar je popolnoma »tegobno, zastrašujoče in težko«, temveč na nekaj, kar je potrebno ozavestiti in ga nato tudi kritično osmisliti.
Jasmina Založnik: Težko je opredeliti, kaj je nastalo prej. Vsekakor nas je povezal podoben pogled na svet, ki je zelo hitro prerasel prosto "druženje". V številnih srečanjih smo razvijali, izmenjevali in prepletali ustvarjalne ideje ter iskali način za njihovo uresničitev. Preplet posameznikov različnih usmeritev in delovanja je smiseln in konstruktiven in v tem okviru želimo delovati tudi naprej in s svojo "različnostjo" puščati sledi tudi v širši družbeni stvarnosti.
Ana Pečar: Prav kure in jajca nazorno opisujejo vzor, ki ga oponaša nesomerni obtek, obenem razvoj avtonomnih avtorjev, ki se pravno formalnemu prilagajajo z imenom So0gledi. Malo kure, malo jajca, malo kure, malo jajca … Med neorganizirano množico smo se v enovitem mnoštvu prepoznali posamezniki različnih vzgojno izobraževalnih preteklosti: kuratorstva, producentstva, teorije, kritike, novinarstva in umetnosti. So0gledi je živeča, zato delujoča snovna oblika, ki ji nismo nadeli okvirja agregatne črede, ker smo se bali kopičenja, prednika entropije.

Nedavno predavanje Mladena Dolarja Glas in hrup, ki smo ga lahko poslušali v Umetnostni galeriji Maribor, je izhodiščna točka vaših letošnjih raziskovanj. Lahko poveste več o vaših načrtih?
Ana Pečar: Izjemna filozofska razprava z akustičnim presežkom Mladena Dolarja je globlje osvetlila temo. Vsi smo ranjenci in vojaki v armadah zvočnega onesnaževanja. Sama se najbolj veselim dveh glasbenih akcij: prve subtilne, večplastne v cerkvenih prostorih tišine, kamor bo treba skozi debele kamnite stene pritihotapiti cestni hrup in druge, v katerih bodo gradbeni stroji ritmično melodični člani glasbene skupine.
Jasmina Založnik: Tema hrupa je zelo široko področje, s katerim se ukvarjajo različne vede, od ekologije, glasbe do filozofije. Želja po razumevanju in kontekstualizaciji hrupa se zdi pomemben temelj za razvoj projekta, ki ga fokusiramo predvsem na področje glasbe/zvoka/hrupa. Prav ta je namreč tisti, ki kroji naš vsakdan in ob ostalih oblikah onesnaževanja radikalno posega v naša življenja. Dekonstruiranje določenega polja je konstruktivno, saj pogosto sproži želene efekte. Prav skozi dekonstrukcijo in reartikulacijo se razkrijejo družbeni problemi, na katere želimo opozoriti z umetniškimi (glasbenimi) intervencijami v različne prostore, ki jih načrtujemo in jih bomo izpeljali v okviru lastnih zmožnosti.
Petra Kapš: Hrup se manifestira in doživlja v različnih razsežnostih in oblikah pojavnosti. Posledično je raziskovanje in ukvarjanje s hrupom nujno interdisciplinarno naravnano. Fenomen hrupa bomo So0gledi raziskovali na teoretskem, umetniškem in produkcijskem nivoju. V slednjem zadnje čase zaznavamo in smo priča urgentnemu stanju navidezne nemoči, slabih pogojev dela, nezanimanja in otopelosti, kar se vse manifestira kot hrup, kar lahko ob zviševanju intenzitete, tako kot zvočni hrup, izjemno zaviralno vpliva na psihofizično stanje posameznika in družbe. So0gledi hočemo organizirati hrup. V umetniški produkciji se bomo usmerili v zvočni hrup, ki ga bistveno določa moment motnje.
Mojca Planšak: Vsekakor bomo onesnaževanje in grobe človeške posege v okolje raziskovali in reartikulirali še naprej. Pa naj si gre za hrup, za neonsko onesnaževanje ali pa kaj drugega, kar nam današnji neoliberalno kapitalistični svet ponuja. Pri čemer, kot rečeno, naš namen ni žuganje s prstom, temveč kreativno reflektiranje stvari, ki nas vsakodnevno obkrožajo, a so nam že tako zlezle pod kožo, da se jih sploh ne zavemo. Naši posegi morda za koga na umetniški in intelektualni ravni prav tako predstavljajo rez (hrup) v bližnje nam okolje, kljub temu pa mi sredstva (onesnaževanje te in one vrste), ki nas obdajajo, recikliramo s pomočjo umetniških prijemov. To pomeni, da ne gre za neke popolnoma nove produkte, ki bi si jih želeli umeščati, temveč gre za reciklažo že umeščenega.

Vaše delovanje označujete s pojmi kot so platforma, intervencija, mapiranje, redefiniranje ... Zdijo se precej priljubljeni, generični, primerni za vsako dejavnost. Kakšen je odnos med teorijo in prakso v So0gledih?
M.P: Brez teorije ni prakse in obratno. Brez prakse ni teorije. O hrupu ne moremo razmišljati in ga dojemati, če ne vemo, kaj pomeni, kaj je in kaj se z njim dogaja. Prav tako pa, če se v praksi ne soočamo s hrupom, ga tudi še tako dobra teoretska podlaga/razlaga ne more umestiti v naše razumevanje. Praktična izkušnja vsega, s čimer se ukvarjamo, je zelo pomembna. Zapisano se morda bere banalno, a tako je. Teorija je pri So0gledih zelo prisotna, a izhaja iz našega nekega praktičnega in racionalnega ter iz želje po razumevanju stvari, s katerimi se kot posamezniki in kot skupina ukvarjamo.
A.P.: Pojmi tu niso ostro (raz/rez) ločeni od stvari. Eno od orodij, s katerim reagiramo na okoljski hrup ali okoljsko praznino je prav teorija, ki jo tako pretvarjamo v prakso.
J.Z.: Uporabljeni pojmi so resda aktualni, vendar je pomembnejša kot pojmovni aparat njegova uporaba. Pri So0gledih je ta jasna. Teorija in praksa sta neposredno povezani in se vzajemno oplajata, črpata ena od druge. Filozofska misel se mi zdi izjemno pomembna, saj ponuja orodja na katerih lahko mislimo sebe in družbeno stvarnost. Prav ti so ključni tudi za umetniško delovanje So0gledov.
P.K.: So0gledi so sestav posameznikov, torej ne skupina, ampak sestav, kar pomeni, da ne zagovarjamo skupnega stališča do posameznih vprašanj, ampak je vsak sodelujoči odgovoren za svoja dejanja in izrekanja. Ne gre za kolektivno odgovornost (ki je izgovor za ohranjanje tradicije prelaganja odgovornosti na drugega), ampak za individualno odgovornost. Relacija med teorijo in prakso je povsem organska, odvisna je od posameznika in njegovega stališča do razmerja med teorijo in prakso.

Zakaj ste vi osebno začeli sodelovati v So0gledih? Zakaj se je danes potrebno samoorganizirati?
M.P: S So0gledi sem pričela sodelovati iz zelo pomembnih in preprostih razlogov: odgovornosti, profesionalnosti, sprejemanja ter spoštovanja in ne nazadnje združevanja različnih kreativnih pristopov/idej, za dosego nekega skupnega cilja. To se mi zdi izredno pomembno in prav navedena dejstva, se znotraj slovenskega, zlasti institucionalnega (pa naj si gre za državne, nevladne ali zasebne institucije) prostora težko ali pa sploh ne najdejo. Seveda ima pri vsem tem izredno močno funkcijo političen moment, pri čemer mislim na tranzicijo, ki v Sloveniji, kljub prepričanjem politikov, še zdaleč ni končana. Sama delujem na medijsko-izobraževalnem, zadnje čase tudi na kulturnem področju, in odnosi so, zlasti znotraj medijskega področja, milo rečeno katastrofalni. In prav zato se je potrebno samoorganizirati ter delovati s tistimi ljudmi, za katere veš, da delijo in razumejo tvoje cilje, pri čemer te pri tem ne bodo ustavljali, temveč podpirali in dobronamerno kritično spremljali. Gre za tisto skupno dobro, ki v današnji družbi zelo malo ali pa skoraj nič več ne pomeni. Ko dosežeš ta osnovni dogovor in vidik spoštovanja človekovega dela in profesionalnega odnosa, pride vse ostalo samo po sebi. Ta vrednota je zame neprecenljiva in prav zato lahko znotraj So0gledov delujem popolnoma svobodno in neobremenjeno. Zame predstavljajo So0gledi idealno obliko (so)delovanja tudi zaradi naših različnih interesnih področij, ki pa se na točki odnosa do skupnega dela (skupnega dobrega) in njegovega zavedanja popolnoma ujamejo in to nas, si upam trditi, dela kredibilne in v končni fazi tudi zadovoljne.
J.Z.: Samoorganizacijo dojemam kot protiutež obstoječim formam v sodobnem kapitalističnem svetu. Morda se sliši utopično, vendar se zdi utopija nujna oblika moje aktualizacije kot svobodne posameznice, ki se oplaja in nadgrajuje ob svojih profesionalnih kolegih, torej ostalih članicah in sodelavcih skupine So0gledi.
P.K.: Ne gre za vprašanje, zakaj sem pričela sodelovati, ampak zakaj sem sodelovala pri iniciaciji. Odgovor je v ljudeh. Pričeli smo se intenzivneje družiti, saj smo drug v drugem prepoznali posameznike, s katerimi delimo vsaj v določenih segmentih podobne poglede – predvsem kar se tiče naravnanosti, razumevanja umetnosti in družbe. Izpostaviti želim še začetni impulz, ki se običajno nahaja na področju neizrekljivega, in ki pomaga ljudem, da zmorejo sodelovanje. Sem kuratorka in kritičarka, ki sem se odločila za samoorganizacijo kot način delovanja. Odločitev je povezana z etiko do mene same in z razmerjem do soljudi. Zagovarjam stališče, da je v samoorganizaciji (torej organiziranju samega sebe, svojega dela in sodelovanja z drugimi) možno realno uresničevati samega sebe. Če to stališče apliciram na sestav več posameznikov, potem je nujno, da so ti prav tako sposobni samoorganizacije. To je nujni, vendar ne zadostni pogoj za uspešno samoorganiziranje več ljudi. Odgovorov na zakaj je cel niz, eden izmed njih je skrit v načinu preživetja.
A.P.: Poklicno sem video umetnica, ki pomeni bojevnika na več poljih, veščega v ubranih premikih pozornosti. Pomislim na Petro, Jasmino in Mojco, za vse velja enako. Med delovanjem v So0gledih te vežbe urimo, utrjujemo in tiskamo v prostor. Skupaj nismo vsota, temveč presežek delov. Samoorganizacijo dojemam kot univerzalno kategorijo, togo dolgoletno ureditev kot pregrešek zoper čas.

Kako financirate svojo dejavnost in produkcijo umetniških projektov?
M.P: Trenutno s pomočjo domačih in tujih razpisov, lastne iznajdljivosti, ter angažiranosti.
J.Z.: Uporabljamo različne modele in taktike, ki so bolj ali manj uspešne. Preučujemo modele financiranja in iščemo načine za preživetje skupine.
A.P.: Produkcijsko moramo biti premične in okretne, zato privzemamo nomadski model: kadar potrebujemo uradniški okvir, se naselimo v društvu za razvoj humanistike Zofijini ljubimci. Nimamo težnje po monumentalnem nasledstvu, kadar delujemo v prostoru, se ustalimo v enem ob že obstoječih (radijska frekvenca, galerija, javni prostor …). Ne opustošimo jih in ne okrademo, z njimi vzpostavljamo plodna razmerja.
P.K.: Glede na to, da so So0gledi zagledali dejanskost lanskega decembra, se za sedaj financiramo iz lastnih finančnih in psihofizičnih virov ter ob skromni podpori Mestne občine Maribor. V letu 2008 bomo glavnino našega delovanja izvedli v sodelovanju z institucijami, ki obstajajo in delujejo v prostoru. So0gledi delujemo na način sodelovanja. Svoje ideje, umetnike, zasnove projektov, probleme in vprašanja materializiramo, realiziramo v sodelovanju z obstoječimi izvajalci. Ne gre za koncept parazitiranja institucij niti za recimo zlorabo ali prisvajanje njihovega, ampak za sodelovanje. Ob določeni ideji, zasnovi projekta po premisleku in analizi primernih možnosti vzpostavimo pogoje za realizacijo.

Je vaše delo osredotočeno predvsem na mariborsko občinstvo? Kako si zamišljate "novo bivanjsko kakovost" za katero se zavzemate?
M.P: Ne, res pa je, da smo naše aktivnosti pričeli prav tukaj, kar niti ni nenavadno, saj smo vsi Mariborčani. Zame bi nova bivanjska kakovost bila že to, da bi ljudje za svoja dejanja odgovarjali in se zavedali posledic, ki jih s svojimi odločitvami dnevno povzročajo. Ne glede na to, ali govorimo o okolju ali o čem drugem. V kolikor bi vsak na družbeni in lastni ravni sprejel odgovornost za odločitve, ki jih sprejema, bi se ta »nova bivanjska kakovost« razvila sama po sebi.
J.Z.: Delovati smo začeli v Mariboru, vendar to ne pomeni da smo lokalno izolirani, ker se ne osredotočamo na en sam medij lahko rečemo, da delujemo tudi na širšem nivoju, praktično in teoretsko.
P.K.: Osredotočeno je na tiste posameznike in publiko, ki nas v posameznem segmentu zanima. Tega ne razumemo s stališča lokalnega ali globalnega, ampak z vidika posameznika – akterja in njegovega premikanja po prostoru. Nova bivanjska kakovost izhaja iz osebnih naravnanosti do načina delovanja, trud za kakovost medsebojne komunikacije, odnosov in dela, kritične naravnanosti. Cilj je vzpostaviti pogoje za delovanje, ki nam osebno najbolje ustreza.
A.P.: Žarišče naših bitij, delov in dela je Maribor, hkrati pa ves adamluk. Model sveta si vedno znova zamišljamo kot shod možnosti, razsežno snidenje partij in particij.

Jacques Attali: Hrup

2008-05-27T07:17:00.000-07:00

Festival pomladi, Maska in galerija Škuc vas vljudno vabijo na pogovor ob izidu nove knjige v Maskini Zbirki Transformacije
Jacques Attali: Hrup
Sreda 28. maj ob 20. uri
Galerija ŠKUC, Stari Trg 21, Ljubljana
Gosti:
Mladen Dolar, filozof in avtor spremne besede h knjigi Hrup
Marko Milosavljevič, publicist in predavatelj na FDV
Irena Tomažin, avtorica eksperimentalnih predstav, plesalka, pevka
Miha Zadnikar, glasbeni in filmski publicist, aktivist
Luka Zagoričnik, urednik na Radiu Študent
Pogovor bo vodil Dražen Dragojević

Kot 23. knjiga v zbirki Transformacije izide temeljno delo s področja teorije glasbe, Hrup Jacquesa Attalija (s podnaslovom: Politična ekonomija glasbe). »Če je hrup vedno nasilje, je glasba vedno lastnina. Ko poslušamo glasbo, lahko anticipiramo prihodnost družbe.« To je temeljna teza knjige Hrup, ki je požela velik mednarodni uspeh po prvi izdaji leta 1977. Slovenski prevod Suzane Koncut temelji na prenovljeni izdaji, ki ostaja zvesta svoji izhodiščni tezi, da je glasba indic prihodnosti družbe. Analiza zgodovinskih glasbenih in družbenih oblik Attalija pripelje do sodobnih verzij, predvsem do glasbe v MP3 formatu in virtualne glasbe. Attali do potankosti analizira boj med poblagovljenjem glasbe in zavzemanjem za prost dostop do glasbenih vsebin. Knjiga je pomembna izdaja v Maskini zbirki Transformacije, saj širi polje interesa za sodobno umetnost tudi na glasbeno področje.

V Juniju napovedujemo promocijo knjige Hrup Jacques Attalija v Mariboru v sodelovanju s so0gledi, samoorganizirano skupino samostojnih avtorjev, ki se ukvarja s Hrupom.

Predavanje Mladena Dolarja

2008-04-05T07:51:00.000-07:00

Mladen Dolar

GLAS IN HRUP

četrtek, 24. april 2008 ob 18.00
Umetnostna galerija Maribor, Strossmayerjeva 6

predava: Mladen Dolar, filozof, psihoanalitik

Predavanje je nastalo kot posledica delovanja in projektov skupine SoOgledi, ki je v letu 2007 izvedla projekt HRUP_012 MB, sinhronizirano zvočno intervencijo skozi radijske postaje. V letošnjem letu skupina nadaljuje raziskovanje »hrupa« - tako s teoretsko obravnavo teme kot vzpodbujanjem in izvedbo umetniških projektov, ki bodo v določenem segmentu artikulirali »hrup« kot polucijski, ideološki in estetski dejavnik. Povabilo za predavanje Mladenu Dolarju in njegova izvedba predstavlja izhodiščno točko filozofsko teoretske obravnave glasu in hrupa.
Predavanje filozofa in psihoanalitika Mladena Dolarja bo najprej skušalo orisati fenomenologijo zvoka s poudarkom na razmerju med glasom in hrupom oz. odgovoriti na vprašanje, kako se človeški glas izdvaja iz širokega spektra zvočnosti in kakšne paradokse predstavlja. Ob tem se bomo dotaknili novih tehnologij reprodukcije zvoka in so kaj so le-te doprinesle v zvočni univerzum ter kako so ga spremenile. V drugem delu bo v središču znana knjiga Jacquesa Attalija, Hrup (slovenski prevod v pripravi pri založbi Maska). Predavanje bo skušalo podati oris tega, kar Attali imenuje 'politična ekonomija hrupa' in kratek oris zgodovine hrupa ter zastavilo vprašanje uporabe hrupa v umetnostnih praksah in nasledke razumevanja hrupa za razumevanje sveta.

Mladen Dolar (r. 1961 v Mariboru) je 1978 diplomiral iz filozofije in francoščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani in leta 1992 na isti ustanovi tudi doktoriral. Bil je na podiplomskem izpopolnjevanju v Parizu in Londonu. Od leta 1996 je izredni profesor za filozofijo in teoretsko psihoanalizo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Je član uredniškega odbora revije Problemi in knjižne zbirke Analecta ter soustanovitelj Društva za teoretsko psihoanalizo in soustanovitelj Društva za kulturološke raziskave. Dolar sodi med največje slovenske filozofe in je eden izmed najpogosteje citiranih teoretikov s področja filozofije. Skupaj s Slavojem Žižkom in Alenko Zupančič je ustanovil Šolo za psihoanalizo v Ljubljani, katere glavni cilj je povezovanje Lacanove psihoanalize in filozofije nemškega idealizma. Dolar je vsestranski teoretik, ki ga mnogi poznajo kot filozofa, filmskega kritika, kulturnega teoretika in eksperta na področju psihoanalize. V zadnjem času se ukvarja predvsem z glasbeno teorijo (filozofija glasu).

VSTOP PROST! VLJUDNO VABLJENI!

Najava zvočne intervencije HRUP_012MB

2007-12-19T04:26:00.000-08:00

Prisluhnite zvočni intervenciji – v petek, 21.12.2007 ob 16.30 na Radiu City, Radiu Si, Radiu Maribor, Mariborskem radiu Študent in Ljubljanskem radiu Študent.

Slovenski radii bodo sinhrono predvajali minuto hrupa, in tako prekinili nakupovalno prednovoletno / božično mrzlico. Akcija je del širšega projekta HRUP0O8, katerega osnovni koncept je v raziskovanju in širjenju razumevanja prehajanja/prenašanja hrupa / zvoka med različnimi ravnmi zaznavanja in razumevanja – tudi v kontekstu prostora. S projektom oziroma intervencijo želimo dvigniti zavest tistih, ki zvočno onesnažujejo prostor in tudi tistih, ki so taki poluciji izpostavljeni, hkrati pa infiltrarati umetniške vsebine in prakse v urbano okolje in zavest posameznika.

Hrup so na terenu locirali, zbirali in arhivirali So0gledi, v glasbo pa ga je pretvoril Andrej Hrvatin (Satoration studio).

Posnetek: Minuta hrupa na Radiu City

O hrupu

2007-12-02T10:12:00.000-08:00

Glavni izvori hrupa so cestni, železniški, letalski promet in industrija. Tovorna vozila povzročijo neprimerno več hrupa kot osebna prevozna sredstva. Četudi nismo lastniki špedicije, smo za težek promet v celoti odgovorni kot potrošniki (nepotrebnih) dobrin.

Med zvočne onesnaževalce se uvrščajo tudi gradbišča, mobilni stroji, prodaja zamrznjenih izdelkov, distribucija hrane (ker se jo razvaža ponoči), hrup iz objestnosti in brezdelja.

Ironično je polavtomatsko orodje za čiščenje travnatih površin, ki pod pretvezo urejanja okolja močno onesnažuje naš slušni prostor in to celo na mestih, ki so namenjena sprostitvi (parki) ali kjer je hrup iz tradicionalnih vzrokov povsem neprimeren (pokopališče).