So0gledi: »Hočemo organizirati hrup.«
V slovenskem prostoru je na področju družboslovja, humanistike in umetnosti v zadnjem času vzniknilo kar nekaj samoorganiziranih skupin (mdr. Reartikulacija z istoimenskim časopisom in Cirkulacija s produkcijskim in predstavitvenim prostorom v ljubljanski Tovarni Rog). Lani se jim je pridružila sestava So0gledi, njen prvi projekt pa je bil HRUP_012, "sinhronizirana zvočna intervencija" skozi pet radijskih postaj po Sloveniji. V So0gledih delujejo Jasmina Založnik, Petra Kapš, Ana Pečar in Mojca Planšak. (Na začetku je z njimi sodeloval tudi Gregor Kosi, ki pa mu je kasneje zmanjkalo časa.)
Je bila najprej kura ali jajce? Ste se najprej povezali in razmišljali o prvem skupnem projektu ali pa se je raziskovanje hrupa (oz. javnega prostora) že začelo odvijati
in ste mu šele naknadno nadeli okvir?
Petra Kapš: Smo posamezniki, vsak dejaven na svojih področjih in okoljih. Presečna točka, ki je sprožila skupno motivacijo, je bilo hotenje po sodelovanju in iskanje možnosti za konstruktivno druženje, osnovano na naših zanimanjih in delovnih usmeritvah. Želimo iznajti inspirativen način ter prostor delovanja v okolju, v katerem se vsak izmed nas v določenem trenutku nahaja. Lokalno okolje s tega stališča razumem kot kraj, kjer se nahajajo naša fizična ter mreža virtualnih teles. Hrup je realna izkušnja in metafora doživljanja okolja, v katerem smo povečini prisiljeni delovati in živeti. Sodelujoči v sestavu So0gledi smo občutljiva bitja, ki se povsod in vedno soočamo s hrupom. Nas osebno intrigira in, preprosto rečeno, sili v akcijo – intelektualno, umetniško in produkcijsko.
Mojca Planšak: Naša snidenja in srečanja so imele skupne poti še preden smo se povezali. Gre za preprosto dejstvo, da kot posamezniki sorodno razmišljamo pri čemer vsak izmed nas deluje na svojem interesnem področju. Drug za drugega smo vedeli že veliko prej, saj smo se srečevali na raznih kulturnih in drugih prireditvah in skozi naše delovanje, pri čemer smo dokaj hitro ugotovili, da nas kljub temu, da vsak izmed nas pokriva svojo interesno sfero, določene točke združujejo in povezujejo. In smo si dejali: »Hej, povežimo se in naredimo nekaj v tej smeri!« Ta je v našem primeru ne samo umetniško, politično, humanistično ..., zasnovana, temveč se ukvarja tudi z ozaveščanjem o okolju, na primer o hrupu, na katerega želimo opozarjati, ne kot na nekaj, kar je popolnoma »tegobno, zastrašujoče in težko«, temveč na nekaj, kar je potrebno ozavestiti in ga nato tudi kritično osmisliti.
Jasmina Založnik: Težko je opredeliti, kaj je nastalo prej. Vsekakor nas je povezal podoben pogled na svet, ki je zelo hitro prerasel prosto "druženje". V številnih srečanjih smo razvijali, izmenjevali in prepletali ustvarjalne ideje ter iskali način za njihovo uresničitev. Preplet posameznikov različnih usmeritev in delovanja je smiseln in konstruktiven in v tem okviru želimo delovati tudi naprej in s svojo "različnostjo" puščati sledi tudi v širši družbeni stvarnosti.
Ana Pečar: Prav kure in jajca nazorno opisujejo vzor, ki ga oponaša nesomerni obtek, obenem razvoj avtonomnih avtorjev, ki se pravno formalnemu prilagajajo z imenom So0gledi. Malo kure, malo jajca, malo kure, malo jajca … Med neorganizirano množico smo se v enovitem mnoštvu prepoznali posamezniki različnih vzgojno izobraževalnih preteklosti: kuratorstva, producentstva, teorije, kritike, novinarstva in umetnosti. So0gledi je živeča, zato delujoča snovna oblika, ki ji nismo nadeli okvirja agregatne črede, ker smo se bali kopičenja, prednika entropije.
Nedavno predavanje Mladena Dolarja Glas in hrup, ki smo ga lahko poslušali v Umetnostni galeriji Maribor, je izhodiščna točka vaših letošnjih raziskovanj. Lahko poveste več o vaših načrtih?
Ana Pečar: Izjemna filozofska razprava z akustičnim presežkom Mladena Dolarja je globlje osvetlila temo. Vsi smo ranjenci in vojaki v armadah zvočnega onesnaževanja. Sama se najbolj veselim dveh glasbenih akcij: prve subtilne, večplastne v cerkvenih prostorih tišine, kamor bo treba skozi debele kamnite stene pritihotapiti cestni hrup in druge, v katerih bodo gradbeni stroji ritmično melodični člani glasbene skupine.
Jasmina Založnik: Tema hrupa je zelo široko področje, s katerim se ukvarjajo različne vede, od ekologije, glasbe do filozofije. Želja po razumevanju in kontekstualizaciji hrupa se zdi pomemben temelj za razvoj projekta, ki ga fokusiramo predvsem na področje glasbe/zvoka/hrupa. Prav ta je namreč tisti, ki kroji naš vsakdan in ob ostalih oblikah onesnaževanja radikalno posega v naša življenja. Dekonstruiranje določenega polja je konstruktivno, saj pogosto sproži želene efekte. Prav skozi dekonstrukcijo in reartikulacijo se razkrijejo družbeni problemi, na katere želimo opozoriti z umetniškimi (glasbenimi) intervencijami v različne prostore, ki jih načrtujemo in jih bomo izpeljali v okviru lastnih zmožnosti.
Petra Kapš: Hrup se manifestira in doživlja v različnih razsežnostih in oblikah pojavnosti. Posledično je raziskovanje in ukvarjanje s hrupom nujno interdisciplinarno naravnano. Fenomen hrupa bomo So0gledi raziskovali na teoretskem, umetniškem in produkcijskem nivoju. V slednjem zadnje čase zaznavamo in smo priča urgentnemu stanju navidezne nemoči, slabih pogojev dela, nezanimanja in otopelosti, kar se vse manifestira kot hrup, kar lahko ob zviševanju intenzitete, tako kot zvočni hrup, izjemno zaviralno vpliva na psihofizično stanje posameznika in družbe. So0gledi hočemo organizirati hrup. V umetniški produkciji se bomo usmerili v zvočni hrup, ki ga bistveno določa moment motnje.
Mojca Planšak: Vsekakor bomo onesnaževanje in grobe človeške posege v okolje raziskovali in reartikulirali še naprej. Pa naj si gre za hrup, za neonsko onesnaževanje ali pa kaj drugega, kar nam današnji neoliberalno kapitalistični svet ponuja. Pri čemer, kot rečeno, naš namen ni žuganje s prstom, temveč kreativno reflektiranje stvari, ki nas vsakodnevno obkrožajo, a so nam že tako zlezle pod kožo, da se jih sploh ne zavemo. Naši posegi morda za koga na umetniški in intelektualni ravni prav tako predstavljajo rez (hrup) v bližnje nam okolje, kljub temu pa mi sredstva (onesnaževanje te in one vrste), ki nas obdajajo, recikliramo s pomočjo umetniških prijemov. To pomeni, da ne gre za neke popolnoma nove produkte, ki bi si jih želeli umeščati, temveč gre za reciklažo že umeščenega.
Vaše delovanje označujete s pojmi kot so platforma, intervencija, mapiranje, redefiniranje ... Zdijo se precej priljubljeni, generični, primerni za vsako dejavnost. Kakšen je odnos med teorijo in prakso v So0gledih?
M.P: Brez teorije ni prakse in obratno. Brez prakse ni teorije. O hrupu ne moremo razmišljati in ga dojemati, če ne vemo, kaj pomeni, kaj je in kaj se z njim dogaja. Prav tako pa, če se v praksi ne soočamo s hrupom, ga tudi še tako dobra teoretska podlaga/razlaga ne more umestiti v naše razumevanje. Praktična izkušnja vsega, s čimer se ukvarjamo, je zelo pomembna. Zapisano se morda bere banalno, a tako je. Teorija je pri So0gledih zelo prisotna, a izhaja iz našega nekega praktičnega in racionalnega ter iz želje po razumevanju stvari, s katerimi se kot posamezniki in kot skupina ukvarjamo.
A.P.: Pojmi tu niso ostro (raz/rez) ločeni od stvari. Eno od orodij, s katerim reagiramo na okoljski hrup ali okoljsko praznino je prav teorija, ki jo tako pretvarjamo v prakso.
J.Z.: Uporabljeni pojmi so resda aktualni, vendar je pomembnejša kot pojmovni aparat njegova uporaba. Pri So0gledih je ta jasna. Teorija in praksa sta neposredno povezani in se vzajemno oplajata, črpata ena od druge. Filozofska misel se mi zdi izjemno pomembna, saj ponuja orodja na katerih lahko mislimo sebe in družbeno stvarnost. Prav ti so ključni tudi za umetniško delovanje So0gledov.
P.K.: So0gledi so sestav posameznikov, torej ne skupina, ampak sestav, kar pomeni, da ne zagovarjamo skupnega stališča do posameznih vprašanj, ampak je vsak sodelujoči odgovoren za svoja dejanja in izrekanja. Ne gre za kolektivno odgovornost (ki je izgovor za ohranjanje tradicije prelaganja odgovornosti na drugega), ampak za individualno odgovornost. Relacija med teorijo in prakso je povsem organska, odvisna je od posameznika in njegovega stališča do razmerja med teorijo in prakso.
Zakaj ste vi osebno začeli sodelovati v So0gledih? Zakaj se je danes potrebno samoorganizirati?
M.P: S So0gledi sem pričela sodelovati iz zelo pomembnih in preprostih razlogov: odgovornosti, profesionalnosti, sprejemanja ter spoštovanja in ne nazadnje združevanja različnih kreativnih pristopov/idej, za dosego nekega skupnega cilja. To se mi zdi izredno pomembno in prav navedena dejstva, se znotraj slovenskega, zlasti institucionalnega (pa naj si gre za državne, nevladne ali zasebne institucije) prostora težko ali pa sploh ne najdejo. Seveda ima pri vsem tem izredno močno funkcijo političen moment, pri čemer mislim na tranzicijo, ki v Sloveniji, kljub prepričanjem politikov, še zdaleč ni končana. Sama delujem na medijsko-izobraževalnem, zadnje čase tudi na kulturnem področju, in odnosi so, zlasti znotraj medijskega področja, milo rečeno katastrofalni. In prav zato se je potrebno samoorganizirati ter delovati s tistimi ljudmi, za katere veš, da delijo in razumejo tvoje cilje, pri čemer te pri tem ne bodo ustavljali, temveč podpirali in dobronamerno kritično spremljali. Gre za tisto skupno dobro, ki v današnji družbi zelo malo ali pa skoraj nič več ne pomeni. Ko dosežeš ta osnovni dogovor in vidik spoštovanja človekovega dela in profesionalnega odnosa, pride vse ostalo samo po sebi. Ta vrednota je zame neprecenljiva in prav zato lahko znotraj So0gledov delujem popolnoma svobodno in neobremenjeno. Zame predstavljajo So0gledi idealno obliko (so)delovanja tudi zaradi naših različnih interesnih področij, ki pa se na točki odnosa do skupnega dela (skupnega dobrega) in njegovega zavedanja popolnoma ujamejo in to nas, si upam trditi, dela kredibilne in v končni fazi tudi zadovoljne.
J.Z.: Samoorganizacijo dojemam kot protiutež obstoječim formam v sodobnem kapitalističnem svetu. Morda se sliši utopično, vendar se zdi utopija nujna oblika moje aktualizacije kot svobodne posameznice, ki se oplaja in nadgrajuje ob svojih profesionalnih kolegih, torej ostalih članicah in sodelavcih skupine So0gledi.
P.K.: Ne gre za vprašanje, zakaj sem pričela sodelovati, ampak zakaj sem sodelovala pri iniciaciji. Odgovor je v ljudeh. Pričeli smo se intenzivneje družiti, saj smo drug v drugem prepoznali posameznike, s katerimi delimo vsaj v določenih segmentih podobne poglede – predvsem kar se tiče naravnanosti, razumevanja umetnosti in družbe. Izpostaviti želim še začetni impulz, ki se običajno nahaja na področju neizrekljivega, in ki pomaga ljudem, da zmorejo sodelovanje. Sem kuratorka in kritičarka, ki sem se odločila za samoorganizacijo kot način delovanja. Odločitev je povezana z etiko do mene same in z razmerjem do soljudi. Zagovarjam stališče, da je v samoorganizaciji (torej organiziranju samega sebe, svojega dela in sodelovanja z drugimi) možno realno uresničevati samega sebe. Če to stališče apliciram na sestav več posameznikov, potem je nujno, da so ti prav tako sposobni samoorganizacije. To je nujni, vendar ne zadostni pogoj za uspešno samoorganiziranje več ljudi. Odgovorov na zakaj je cel niz, eden izmed njih je skrit v načinu preživetja.
A.P.: Poklicno sem video umetnica, ki pomeni bojevnika na več poljih, veščega v ubranih premikih pozornosti. Pomislim na Petro, Jasmino in Mojco, za vse velja enako. Med delovanjem v So0gledih te vežbe urimo, utrjujemo in tiskamo v prostor. Skupaj nismo vsota, temveč presežek delov. Samoorganizacijo dojemam kot univerzalno kategorijo, togo dolgoletno ureditev kot pregrešek zoper čas.
Kako financirate svojo dejavnost in produkcijo umetniških projektov?
M.P: Trenutno s pomočjo domačih in tujih razpisov, lastne iznajdljivosti, ter angažiranosti.
J.Z.: Uporabljamo različne modele in taktike, ki so bolj ali manj uspešne. Preučujemo modele financiranja in iščemo načine za preživetje skupine.
A.P.: Produkcijsko moramo biti premične in okretne, zato privzemamo nomadski model: kadar potrebujemo uradniški okvir, se naselimo v društvu za razvoj humanistike Zofijini ljubimci. Nimamo težnje po monumentalnem nasledstvu, kadar delujemo v prostoru, se ustalimo v enem ob že obstoječih (radijska frekvenca, galerija, javni prostor …). Ne opustošimo jih in ne okrademo, z njimi vzpostavljamo plodna razmerja.
P.K.: Glede na to, da so So0gledi zagledali dejanskost lanskega decembra, se za sedaj financiramo iz lastnih finančnih in psihofizičnih virov ter ob skromni podpori Mestne občine Maribor. V letu 2008 bomo glavnino našega delovanja izvedli v sodelovanju z institucijami, ki obstajajo in delujejo v prostoru. So0gledi delujemo na način sodelovanja. Svoje ideje, umetnike, zasnove projektov, probleme in vprašanja materializiramo, realiziramo v sodelovanju z obstoječimi izvajalci. Ne gre za koncept parazitiranja institucij niti za recimo zlorabo ali prisvajanje njihovega, ampak za sodelovanje. Ob določeni ideji, zasnovi projekta po premisleku in analizi primernih možnosti vzpostavimo pogoje za realizacijo.
Je vaše delo osredotočeno predvsem na mariborsko občinstvo? Kako si zamišljate "novo bivanjsko kakovost" za katero se zavzemate?
M.P: Ne, res pa je, da smo naše aktivnosti pričeli prav tukaj, kar niti ni nenavadno, saj smo vsi Mariborčani. Zame bi nova bivanjska kakovost bila že to, da bi ljudje za svoja dejanja odgovarjali in se zavedali posledic, ki jih s svojimi odločitvami dnevno povzročajo. Ne glede na to, ali govorimo o okolju ali o čem drugem. V kolikor bi vsak na družbeni in lastni ravni sprejel odgovornost za odločitve, ki jih sprejema, bi se ta »nova bivanjska kakovost« razvila sama po sebi.
J.Z.: Delovati smo začeli v Mariboru, vendar to ne pomeni da smo lokalno izolirani, ker se ne osredotočamo na en sam medij lahko rečemo, da delujemo tudi na širšem nivoju, praktično in teoretsko.
P.K.: Osredotočeno je na tiste posameznike in publiko, ki nas v posameznem segmentu zanima. Tega ne razumemo s stališča lokalnega ali globalnega, ampak z vidika posameznika – akterja in njegovega premikanja po prostoru. Nova bivanjska kakovost izhaja iz osebnih naravnanosti do načina delovanja, trud za kakovost medsebojne komunikacije, odnosov in dela, kritične naravnanosti. Cilj je vzpostaviti pogoje za delovanje, ki nam osebno najbolje ustreza.
A.P.: Žarišče naših bitij, delov in dela je Maribor, hkrati pa ves adamluk. Model sveta si vedno znova zamišljamo kot shod možnosti, razsežno snidenje partij in particij.
